Srce in popek

NAGRADA za predelavo kompleksnosti teme v enostavno, enovito in duhovito gledališko celoto, 8. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2015.

Obrazložitev komisije: “Človeško telo, delovanje organov, kirurška operacija … kompleksne teme, ki jih znajo AEIOU-jevci predelati v enostavno, enovito in duhovito gledališko celoto, v kateri se harmonično združujejo vizualna podoba s premišljenimi barvami, dramaturško in režijsko vodenje, vedno profesionalen odnos do posamičnega gledalca in publike kot celote ter kvalitetna igra obeh protagonistk.”

 

Kric krac, to sem jaz!

“Bila sem malo skeptična glede koncepta predstave za šetmesečne dojenčke, ampak bilo je popolno! Moja dojenčica se je smejala, sodelovala pri predstavi in napeto gledala vse do konca. Hvala za to prekrasno doživetje. Vedno se bomo spominjali te predstave kot prve, ki si jo je Hana ogledala in v njej uživala.”

gledalka ob hrvaški premieri, Zagreb 2016

  

“Domišljijski svet barvitih črt se na odru počasi razkriva in zvija skupaj z glasbo otroških ritmov v stilu orffovih tolkal (glasba Z. Novaković) in se kot prva izvije plišasta podoba animatorke Barbare, ki se kotali in se v gibanju skuša rešiti svoje zavozlane plišaste   druščine. Potem se prikaže še Tina in takrat se začne njun animirani ples, obdan s figurami otroške risarske domišljije. Njuno gibanje je mirno in samo po sebi umevno, tako kot tečejo zatopljeni ustvarjalni trenutki malih risarjev z barvicami v roki. Malčki so še posebej uživali ob negotovih korakih plišastega črvička, v preprosti, vendar odlično zastavljeni gibalni animaciji, namenjeni najmlajšim, ki kaže, kako otrok dojema, presnavlja, reagira in se identificira z malim in negotovim, s tistim, kar je blizu njegovi rasti. Prav tako je tudi glasno zaropotalo, ko se je plišasta Tina začela ukvarjati z vesoljno konstrukcijo, ko se je obračalo in je na vse strani svetilo, ali takrat, ko sta čudni obliki zaplesali svoj  še bolj nenavadni duet….Krickrac to sem jaz! je gotovo dobro in premišljeno zastavljena predstava, namenjena najmlajšim, in je domišljen preplet raznovrstnih umetniških zvrsti, postavljen na gledališki oder. Tovrstne predstave za najmlajše razvija neodvisna umetniška skupina, ki je bila ustanovljena leta 2010 v Sloveniji in 2013 na Finskem, znana kot AEIOU, gledališče za dojenčke in malčke, ustanoviteljice pa Katja Kähkönen, Mateja Ocepek in Katja Povše, tudi avtorice tega spodbudnega umetniškega dogodka in premierne uprizoritve Krickrac, to sem jaz!” 

kritika Daliborke Podboj, Parada plesa, 2015

Ti in jaz

NAGRADA za posebne dosežke za odrsko sporazumevanje z najmlajšim gledališkim občinstvom, 7. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2013, Maribor

Obrazložitev komisije: "Gre za izum, za novonastalo obliko gledališča pri nas, ki se mu avtorice premišljeno posvetijo v celoti, začenši s postopnim vzpostavljanjem 'igralnega' prostora. Avtorice zelo izvirno poskrbijo za odrsko sporazumevanje z najmlajšim občinstvom, ki še ne razume gledališča. Z neposredno komunikacijo opravijo predpranje, pranje, centrifugo in mehčanje. Črta in pika – to lepa je slika.”

  

"Že drugič sem imela priložnost spremljati predstavo gledališča AEIOU in moram priznati, da sem bila vsakič zelo navdušena. Nisem namreč vajena, da bi katera gledališka skupina igrala predstave, ki so otroku ’pisane na kožo’. Takšno igro lahko igra samo tisti, ki zelo dobro pozna otrokove razvojne značilnosti. Zelo mi je všeč prepletanje med besedo in govorico telesa - nič premalo ali preveč - ravno prav! Presenetila me je odzivnost posameznih otrok, ki so v skupini zelo živahni in imajo kratkotrajno pozornost, igro pa so spremljali negibno in odprtih ust."

vzgojiteljica Saša P. F

  

"Predstava Ti in jaz je bila prava osvežitev in popestritev, tako za naše otroke kot tudi za strokovne delavke. Otroci skupine 1-2 so predstavo spremljali in ji sledili od samega začetka pa vse do konca, kar je za njihovo starost in koncentracijo velik uspeh. Vsebina je bila otrokom blizu, saj jih je nasmejala ter v njih vzbudila zanimanje. V igri so se prepletali razni liki, ki sta jih igralki predstavili na preprost in zanimiv način, kar je igro še dodatno popestrilo, nam, strokovnim delavkam, pa rodilo mnogo idej za ustvarjanje in igro."

vzgojiteljica Isa P., Celje

  

Glava dol-noge gor!

“…kako ujeti, usmerjati in obdržati pozornost dojenčkov in malčkov? Rezultat je bil po mojem mnenju ena redkih kakovostnih predstav za najmlajše pri nas z naslovom Glava dol – noge gor! v izvedbi mednarodne skupine lutkovnih, likovnih in glasbenih ustvarjalk in ustvarjalcev s povedno izbranim sklopom samoglasnikov za ime: AEIOU. /…/Preprosta zgodba o glavnem junaku, malčku Bubuju, se odvije med sončnim vzhodom in sončnim zahodom in s tem že nosi v sebi vse temeljne elemente pravcate zaokrožene aristotelske dramaturgije. Spleta se iz zabavno izdelanih detajlov, ki so jih enoletniki sposobni prepoznati in se jim nasmejati: preoblačenje, vožnja z avtomobilom, odhod v varstvo, hranjenje, lulanje ipd. Predstava je likovno živahna, pisana, a nikakor kičasta; je interaktivna, saj v dogajanje, ki prvenstveno gradi na nekakšni elementarni dinamiki, spremembah tempa in ritma, nevsiljivo in ob pravem času potegne tudi mlado občinstvo, ki se s pomočjo staršev nauči nekaj preprostih prevalov in akrobacij. Cirkuški kostumi dveh pevsko in gibalno suverenih in discipliniranih igralk pa v sebi skrivajo mala zvočna presenečenja, preproste instrumentke in zvočila, ki se nam skozi predstavo odkrivajo postopno, čisto na koncu pa se jih lahko dotaknejo tudi malčki. Predstava Glava dol – noge gor! je skratka posrečen spoj likovnih, glasbenih, zvočnih in gibalnih elementov, otroške igre in gledališča predmetov. Je duhovita predstava, zgovorna skoraj čisto brez besed in narejena z ustreznim občutkom in posluhom za najmlajše gledalce. Samo tako lahko vseskozi ohranja visoko stopnjo njihove pozornosti. /…/”

Amelia Kraigher, kritičarka in teatrologinja